»Ne,  vpisala bom nepedagoško smer." "Hispanist vendar zveni veliko bolj imenitno kot profesor španščine, " sem si mislila.

Ja, moje besede. Nekoč, v času študija.

Potem pa sem se zaljubila. Ne, ne v španščino. Ta me je začarala in očarala že mnogo prej. Še vedno se spomnim dne, ko sem prvikrat vstopila v prostore gimnazije Poljane v Ljubljani. Tudi tu sem se zaljubila. Informativni dan, adrenalin kroži po telesu, novi obrazi, novi prostori, nova doživetja, strah in navdušenje obenem. Bolj iz radovednosti sem vstopila v razred, kjer so predstavili španščino. Vendar sem predvsem zaradi spleta okoliščin nekaj mesecev kasneje zares sedela v »španskem oddelku« in španščina je postala moja redna spremljevalka v gimnazijskih letih. In tako sem se okužila. Prevzel me je jezik, njegov zven, melodija, kultura (bolje rečeno kulture), ki se sporazumevajo v tem jeziku! In vse to nekaj let pred prvimi »telenovelami«, ki so kmalu zatem prišle na televizijske ekrane v Sloveniji in povzročile »ekspandijo« španskega jezika oziroma želje po učenju španščine.

Mislim, da nas je bilo po opravljeni maturi več kot polovica v razredu takih, ki smo želeli s španščino nadaljevati tudi po gimnaziji. »Tega vam ne priporočam,« nam je svetovala naša razredničarka in odlična profesorica, Natali Žlajpah. »Težko boste dobili službo, res. No, če pa že,  vpišite vsaj pedagoško smer. Tako boste imeli več možnosti«.

Kljub njenim opozorilom se je slaba polovica razreda odločila za študij španščine. Jasno, bili smo okuženi s strastjo do jezika in kulture, povezane z njo in tega res ne gre zanemariti.

Strast je še danes moje vodilo.

Čas študija je, seveda, čas odkrivanja sveta in potovanj. Za kar človek potrebuje denar. »Avdicija za učitelje španskega jezika« je pisalo na plakatu, ki se je znašel pred mano na fakulteti. In sem šla, saj sem načrtovala daljše potovanje v Mehiko.

No, in potem se je zgodilo. Ponovno sem se zaljubila. Tokrat v to, kar sem kot učiteljica španščine doživljala , kdo sem ob tem postajala in koga vse sem na poti spoznala.

Danes, petnajst let po tem, ko sem prvič stopila v učilnico in s tresočim glasom stala pred neznanimi obrazi, je moj pogled na poučevanje, seveda, povsem drugačen. Ne le, da sem prešla iz klasične oblike poučevanja (oziroma poučevanja v razredu) na »online« poučevanje (oziroma poučevanje prek ene od spletnih platform, ki omogočajo video konferenco). V tem času sem marsikaj doživela in se naučila, se spustila z visokih kril, s katerimi sem kot diplomantka vstopila v svet izobraževanja in pristala na trdnih tleh, kjer  je pomembno predvsem, da znaš vse »visoko« znanje, ki si ga usvojil, podati naprej na tak način, da bo razumljiv tvojim učencem.  To je vse, kar šteje. In ne imenitni izrazi, ki so nerazumljivi večini ljudi. Zbistrila sem misli, našla svoj stil, ugotovila, da najraje delam z odraslimi, se specializirala za delo z odraslimi in s starejšimi odraslimi. Še danes hrepenim po novem znanju, izredno rada se učim in delim svoje izkušnje z drugimi, zato se nenehno izobražujem na različnih področjih. In pri vsem tem največ šteje spoznanje, da sem tudi pred svojimi učenci le človek. Človek pa se moti in ni vseveden. Mislim, da sem imela s tem dejstvom sicer več težav jaz sama, kot pa moji učenci, pa vendar. Kmalu sem se naučila, da je pomembno predvsem biti človek, pokazati svoja čustva in svojo zmotljivost. In ko to priznaš sebi, te tudi učenci sprejmemo na drugi ravni in se s tabo povežejo na povsem drug način.

Marsikdo me vpraša, zakaj vztrajam, sploh, ker nisem zaposlena v kaki šoli in ja, je težko, saj je realnost vseh, ki se ne vidimo v klasičnem šolstvu še vedno prekarni trg dela, o čemer bo prav kmalu govora tudi na mojem blogu.

Zakaj torej vztrajam?

Strast je ključna beseda. Strast do jezika, ki ga še kar spoznavam in predvsem neizmerno veselje  ob (mnogokrat napornem) delu z ljudmi. Ta interakcija, čustva, ki v procesu učenja jezika pridejo na dan in vezi, ki ob tem nastanejo med posamezniki ali med mano in učenci. To je bistvo vsega. To me žene, da se neprestano učim in postajam boljša različica sebe. Tako v osebnem kot v profesionalnem smislu in le tako lahko tudi svojim učencem nudim le najboljše.

 

Ključne besede: španščina, učenje španščine, španščina online, jezikovni trener